Lutkovna predstava: Mali medved išče srečo

V okviru diplomske naloge z naslovom Odnos med lutko in otrokom sem se za nekaj časa pridružila skupini Smrkci. To je skupina zelo živahnih, radovednih, delavnih in ustvarjalnih otrok, s katerimi sem z veseljem sodelovala. Skupaj z vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice smo otrokom poskušale približati pojem sreča. Pri tem smo si pomagale s pravljico Mali medved išče srečo (Waltraud Egitz).  Pogovarjali smo se o tem, kdo ali kaj nam prinaša srečo. Otroci so nam povedali, da nam srečo lahko prinese pikapolonica, štiri peresna deteljica, Miklavž in dedek Mraz. A zares srečni smo tudi takrat, ko nas nekdo toplo objame, ko se skupaj nasmejimo, ko se skupaj igramo ali pa ko mamice pri nas prespijo.

Vzgojiteljica in pomočnica skupine sta sam projekt nadaljevali z raznimi likovnimi izdelki. Otroci so s temperami slikali čudovite medvede in ravno tako so izdelali zanimive medvede iz tršega papirja. V drugi polovici projekta smo začeli z lutkovnimi tehnikami. Za samo izdelavo lutk smo uporabili različne tehnike in metode. Tako so se otroci srečali z ročno lutko, mimično lutko, plosko lutko in tehniko maske. Uporabili smo tudi več različnih vrst materialov. V času izdelovanja lutk smo se zavedali, da je sam proces izdelave lutk pomembnejši kot končni izdelek. Zato smo otrokom prepustili kreativnost in svobodo ustvarjanja. Tako se je lahko vsak otrok individualno izrazil skozi umetnost.

Na dan predstave so otroci nestrpno čakali na njen začetek. Imeli smo pripovedovalko zgodbe, deklico s sovo, dečka, ki sta igrala malega in velike medveda ter velik zbor žab, ki so ga sestavljali ostali otroci. Predstavo smo začeli s pozdravnim govorom vzgojiteljice, ki je otroke pohvalila, in starše povabila k ogledu predstave. Pripovedovalka je začela jasno in glasno. Nato je pred starše stopila deklica s sovo, ki je medvedu naročila naj gre v gozd in poišče srečo. Mali medved je med potjo srečali ptička, ki mu je rešil življenje in žabe, s katerimi je zapel pesem Žabe svatbo so imele. Medtem ko je iskal srečo, je našel prijatelja. In to je bila največja sreča.

Po odigrani lutkovni predstavi je sledila še gibalno-rajalna igra prebujanje medveda (L., Alič) in pesem posvečena mamam Jaz pa grem na zeleno travco (ljudska). Takrat so se mamam zarosile oči, otrokom pa je z obraza žarel ponos in spoznanje, da so ravnokar osrečili svoje starše.

Maruša Praček, študentka