ENA HIŠKA, MAJHNA PIŠKA

Ljudsko slovstvo, tudi ustno slovstvo, je skupen izraz za ljudsko pripovedništvo in ljudsko pesništvo, ki se je razvijalo od nekdaj do sredine 18. stoletja in zopet med drugo svetovno vojno. V 18. stoletju so pri nas znani zapisovalci predvsem Žiga Zois, Valentin Vodnik, Stanko Vraz in Karel Štrekelj. -(wikipedija)
V skupini »Modri«, otroškega vrtca Ob Hublju, je bil četrtek poseben dan. Povabilu k skupnemu druženju se je z veseljem odzval stari tata, g. FRANC ČERNIGOJ. Avtor številnih pesniških zbirk in kratke proze Po sledu za besedo. Zapisovalec ljudskega spomina, na Gori in v Deželi, kot se je izrazil v knjigi Nace ima dolge tace. Otrokom se je predstavil v oblačilih, opravi, kakršno so nosili nekoč prebivalci Gore. Z domačo govorico in nežnostjo, kot jo premore stari tata, je otrokom približal življenje in svet med Čavnom in Nanosom, ko še ni bilo elektrike, televizije, telefonov, računalnikov...Živa je bila beseda, ki je polnila ušesa in domišljijo poslušalcev, malih in velikih. Z ustnim izročanjem se je prenašala in ohranjala. In po g. Černigoju se je ohranila in prelila tudi med naše otroke. Na duhovit in prisrčen način je otrokom predstavil nekaj ugank, izštevank, nagajivk, dotikalnic, prstnih in drugih igric za najmlajše. Z legendo o Otliškem oknu pa pritegnil mlado poslušalstvo in buril njihovo domišljijo. Otroci so pripovednika razveselili s svojo aktivno vključenostjo in poznavanjem ljudskega izročila ter s čisto svojimi šaljivkami.
Rok: Včerajšnji dan se mi je zdel zelu uredi, najbolj uredi. Zelo ušeč mi je bil Franc, ker je imel take čižme, tako srajco, tak klobuk. Najbolj v spominu mi je ostala tista pravljica od tiste spake. Najbolj zanimiva mi je bla tista knjiga Nace ima dolge tace. Lara: Meni je blu lpu, ker je pač reku in prnesu krompir in jajce in ns vprašou, če bi vrgli jajce v zrak, kaj se bi zgodilo. In nm je pokazou tudi kku se je trejba wblejčt. In nam je pokazau tudi tisto spako. In mi je blu v srcu ful lepu, tu kar je wan, pač, povejdou. In sem zelu uživala. Hana: Meni je blu najbel lepu kr smo se zabavali in smo se igrali uganke. In tudi, kr nm je povejdu zgodbe in kr vsi smo tku bli veseli in tudi gospod nm je povedu, de je dosti pravljic, nagajivk, šaljivk in ugank v knjigi. Adam: Meni je bju zelu jepu .K je bjal pjavljico. Je jep gospod Fjanc. Sara: Je prinesel par knjig, pokazal vse knjige in tudi hudicka. Je imel še zabca in je imel krono. In je povedu pravljico. In je imel še jajca – zgori je bela doli rumena. In še krompir. Men je vsec, str tata od Nastje. Ajda: meni je blu zelu uredu. In mi je blu ušeč njegove knjige in še njegov hudiček in žabica in mi je blu ušeč, de je bil tudi lovec. So se mi dopadle njegove šaljivke in pesmi . In sem bla zelo vesela ku je pršu. Nemanja: mi je blu všeč, zelu lepu je tistu pripovedoval in še ful je bil prijazen. Blu je tud smešnu, ku je reku, de se je hudičk tm polulou. Denijal: Mi je bilo všeč, zelo lepo de je predstavu lutke. Tisto pošast, kr se je polulov v hlače in žaba s krono. Mi je bilo zelo všeč. Klara: Meni je blu lepu ztu kr je tku lpu pripovedoval prawlco. Meni je še blu lpu kr je pršu k nam. Ajda A.: Meni je blo ful všeč kr je pršu str tata. In mi je blo tudi všeč, kr nm je povedal, kku je blu v starih časih. In mi je blo lepo kdr nam je predstavu tisto Nace ima dolge tace. Gospod Franc je bil ful moder. Nastja: Mi je blu ušeč, k je povedou pravljico od hudička., k je povejdou Wtlšku waknu. Mi je všeč kr je povejdou ta je debeluh, ta je suh, ta je pouhen muh, ta je skopuh, ta je lenuh. In še od konjička. Mi je blu faj kr sem bla pri njih in pr noni. Četrtkovo dopoldne se je tako prevesilo v prečudovit dan.