05 368 13 40 info@mojedete.si
  1. Fotografska razstava v vrtčevski Pilonovi galeriji

Letošnje šolsko leto smo k sodelovanju v sklopu projekta SKUM povabili v vrtec k Rdečim pikam umetnika fotografa Tadeja Bernika. Ker je fotografija in film kot umetniško sredstvo otrokom zelo neznano področje umetnosti, smo za otroke kot uvod v dejavnosti pripravili razstavo fotografij Tadeja Bernika. Ker žal zaradi omejitev v zvezi s covidom-19, nismo smeli razstave postaviti v Pilonovo galeriji, smo si jo postavili kar v vrtcu. Otroke smo tako na malo prilagojen način pripravili na vstop v galerijo in svet umetnosti.

Otroci so si imeli možnost v ogledati razstavo fotografij, jih komentirati in zapisati- narisati svoje mnenje v knjigo vtisov. S tem ko smo odprli novo temo za raziskovanje so tudi oni začeli veliko spraševati in zanimalo jih je kje so te fotografije nastale, kdo jih je naredil, kako je lahko naredil črno-belo fotografijo ipd.

Po ogledu razstave, zapisu komentarjev otrok in risanju v knjigo vtisov smo se z otroki odpravili še na ogled odprte fotografske razstave v mestu Ajdovščina, kjer smo v začetku šolskega leta pravzaprav dobili idejo za projektno delo. Namreč takrat so bile na teh velikih panojih razstavljene črno-bele fotografije življenja in dela nekoč.

Kot stik z avtentičnim okoljem, čeprav na drugačen način, smo si ogledali še zunanjost Pilonove galerije in pokukali skozi okna in vrata v njeno notranjost. Kot podobnost jim je padla v oči knjiga vtisov, ki je postavljena v predprostor galerije.

Pred Pilonovo galerijo smo z otroki izvedli gibalno-plesno igro »Galerija oživi«. Otroci so predstavljali različne fotografije, ki smo si jih ogledali na razstavi v vrtcu in kot škratek Nagajivček sem jih ponoči spremenila po svojih idejah. Otroci so v vlogi škratka zelo uživali, saj so imeli res proste roke in so lahko ustvarjali »kipe« na fotografijah po svojih željah in estetskem občutku.

  1. Fotografija kot umetniško sredstvo

Fotografijo smo v naslednjih dneh začeli podrobneje spoznavati skozi različne dejavnosti. Od otrok smo naprej želeli pridobiti njihova dosedanja znanja, izkušnje s fotografijo in smo zato oblikovali nekakšen pogovor, ki je zapisan v nadaljevanju. Otroci so imeli možnost izkustvenega učenja ter spoznavanja značilnosti različno starih fotografij ter priti do novih znanj in informacij o fotografskem svetu.

Kaj je fotografija?

V: »Ma to je tako narisan na fotografijo, s čopičem.«

A: »Ma ne to slikajo kamor grejo. Slikajo naravo, tam kamor hodijo.«

L: »Slikajo jo in jo dajo tako v okvir in pol obesijo.«

Iz česa pa je narejena?

B: »Iz kartona.«

V: »Iz papirja.«

Iz kakšnega papirja pa?

V: »Ma tak je drugačne barve in če je pa bel, ga lahko pobarvajo drugačne barve.

Kako pa fotografija nastane?

B: »Ja jo narišemo s čopičem.«

V: »Mi smo pa enkrat dali doma takega majhnega belega papirja v tiskalnik. In pole smo pritisnili en tak mičken gumb, ma ne vem več kateri, in potem je prišla ven.«

L: »Barve moramo dat gor.«

Otroci, kdo pa mislite da posname fotografije?

L: »Slikar.«

A: »Moj tata slika.«

V: »Moj tata je naredil moje doma.«

Kdo pa mislite, da je te fotografije posnel, ki smo si jih ogledali na razstavi in v albumu?

A: »Lovec (Zakaj misliš, da bi bil lovec?) ker je medved imel tam tisto črto, ga je prerezal.

K: »Mislim, ddaaa, slikar.«

L: »Slikarski robot.«

J: »Ma en fant je bil.«

L »Ma slikarka je bila, ker midva z mamo sva že šla enkrat h slikarki.«

V: »Ma enih par je slikala punca, enih par fant.« (Zakaj pa misliš da ni vseh eden poslikal?) Ker punca si ne bi upala poslikat risa, sam tistega flamingota ja.«

Ma bi vas zanimalo kdo je te fotografije posnel? Kako pa bi našli tega človeka?

B: »Ma ne moremo it k njemu, ker je predaleč in še umrl je.«

K: »Ma ne mora bit živ.«

L: »Že vem…Jaz bi pa šel povsod slikat in ko bi šel mimo njegove hiše, bi slišal moj aparat in bi prišel ven.«

V: »Imam doma takega krosa in se bi s tatm vozila tri dni.«

B: »Ma če se voziš tri dni, ti zmanjka gasa. Bencina ti zmanjka.«

A: »Ma on živi daleč, na severnem polu je slikal slone.«

K: »Bi ga kar poklicali.« (Kako pa?)

V: »Ma sej imaš v telefonu vse številke. Poiščeš in pol pokličeš.«

Tako res pokličem fotografa Tadeja Bernika (umetnika v projektu SKUM) s katerim imamo načrt izpeljati projektno delo. Otrokom predam informacijo, da bo naš fotograf prišel že jutri in da mu bodo lahko postavili najrazličnejša vprašanja. Vse kar jih bo zanimalo v zvezi s fotografijo in fotografiranjem.

  1. Prvo srečanje in foto delavnica s Tadejem Bernikom – fotografija

Fotograf je prišel v igralnico z vso opremo in je pri otrocih takoj pridobil pozornost, saj so ga že od prejšnjega dne z nestrpnostjo in zanimanjem pričakovali. Za začetek je fotograf otrokom predstavil svoje delo, da fotografira, da ima fotoaparat in da je on posnel fotografije, ki so si jih ogledali na razstavi.

Nato pa je otroke povabil, da poiščejo v prostoru kakšne zanimive predmete, takšne z luknjami ali odprtinami, da bodo poskušali izdelati fotografije brez fotoaparata, le s svetlobo. Otroci so našli veliko različnih predmetov: kocke, vijaki, deli plastične hrane, kuhinjski pribor, orodja iz delavnice, škarje, pisala idr. Izbrane predmete so položili na bel fotografski papir in jih pustili na svetlobi vse do konca prve delavnice.

S tem je fotograf vpeljal otroke v svet svetlobe, fotografije, senc, odbijanja svetlobe ipd. Na njim primeren način je razložil kako pomembna je svetloba za fotografiranje, razložil delovanje fotoaparatov, notranjih leč in ostalih delov, ki jih najdemo na aparatu. Nato so otroci lahko pogledali skozi objektiv in opazili druge, da so obrnjeni n glavo, kar jih je še bolj pritegnilo k dejavnostim.

Sledil je ogled različnih fotografij svetovno znanih fotografov, ki so si jih otroci poljubno izbrali in potem tudi izrazili svoje mnenje »kaj jih je na fotografiji pritegnilo, kaj so najprej opazili, ipd.« Otrokom v večini ni bilo težko povedati, zakaj so si nekaj izbrali oz. kaj jim je najbolj všeč na fotografiji, nekateri pa niso znali obrazložiti svojega izbora, ampak so enostavno rekli »lepa mi je bila« ali pa »všeč mi je vse«.  Med komentiranjem različnih fotografij je Tadej Bernik otrokom razložil nekaj osnovnih postavitev in načinov fotografiranja. Otrokom je predstavil kaj pomeni panoramsko fotografiranje narave, okolja in kako držimo fotoaparat ko želimo narediti takšno fotografijo. Seznanili so se z besedo »detajli« v fotografiji, kjer je fotograf otroke spodbudil da morajo stopiti čim bližje stvari, da jo fotografirajo od blizu itd.

Tadej je otroke v tehniko fotografiranja popeljal preko igre »fotoaparat« in »fotografiranje«. Najprej jim je pokazal kako iz prstkov na roki oblikujemo fotoaparat in naj skozi odprtino pokukajo kaj si želijo fotografirati. Naj se približajo, oddalijo, naj ostanejo mirni, naj ne delajo hitrih gibov ipd. Nato pa smo se igrali še igro v parih, eden je bil fotograf, drugi fotoaparat. Otrokom je bila sprva igra zaradi vsega usklajevanja in dogovarjanja med parom težja, potem pa so začeli v »fotografiranju« uživati ter skupaj iskati določene želene motive za posnetek.

Pred odhodom fotografa smo otrokom dali v roke še prave fotoaparate, da so prosto fotografirali. Njihovo fotografiranje je bilo po pričakovanjih zelo hitro, izvajali so hitre gibe. Zato jih je že fotograf spodbujal naj dobro pogledajo kaj želijo fotografirat, naj pazijo kako se postavijo in šele nato pritisnejo gumb. Tisti dan je nastalo veliko nejasnih, odrezanih in zamegljenih fotografij.

 

S takšnimi fotografijami tudi otroci niso bili zadovoljni, zato jih je fotograf spodbudil naj veliko preizkušajo, fotografirajo, vadijo. In da bodo zagotovo tudi njim nastale po nekem času čiste fotografije z neko vsebino, prikazom. Otrokom je dal nalogo, naj poiščejo in fotografirajo nekaj modrega, zelenega, okroglega, nekaj posebnega… Otroci so nalogo vzeli zelo resno in odgovorno. Začeli so usmerjati pozornost na iskane predmete, oblike in to fotografirati.

Ker pa so že prvi dan na vrtčevskem igrišču pokazali takšno zanimanje, smo se odločili, da jim damo na voljo za fotografiranje različna okolja (igrišče, mesto, narava, gozd, ), da bo iskanje postalo še bolj  zanimivo in da bodo bili res pozorni na okolje v katerem se bodo znašli.

Fotografije otrok so z dneva v dan postajale bolj dovršene in glede na analiziranje nastalih fotografij in iskanju izboljšav, so začeli usmerjati pozornost na moteče elemente v fotografijah (kot npr. pokrovček, kakšen drug predmet, ipd.) ter oddaljenosti od predmeta, telesa ki ga želimo fotografirati (npr. če so ujeli v objektiv le pol človeške figure, ali samo roko, samo prste…)

V manjših skupinah smo ob koncu fotografskega tedna pregledali nastale fotografije in jih nekako kategorizirali kot dobre, uspele, manj uspele, nenavadne in neposrečene. Otrokom ni bilo težko priznati, da jim nekaj ni uspelo, da bi lahko morda nekaj popravili, se drugače postavili in posneli boljšo fotografijo. So pa skoraj za vsako fotografijo našli kakšen tudi pozitiven komentar oz. nek umetniški pridih, kar smo pravzaprav poleg izboljšave tehnike fotografiranja in opazovanja okolja v katerem se nahaja, od njih s področja umetnosti tudi pričakovali.

Zanimivo je bilo zaznati pri otrocih tudi vedenje o tem, kdo je katero fotografijo posnel ali zakaj je posnel tisto fotografijo. Nekateri niso prepoznali le svojih fotografij, ampak tudi fotografije prijateljev, tako da se je opazilo zelo močno motivacijo, željo po fotografskih dejavnostih ter njihovo aktivno udeležbo.

  1. Obisk etnologinje dr. Jasne Fakin Bajec

Projekt smo nato nadaljevali v spoznavanju starih časov.  V svet preteklosti smo stopili s pomočjo starih črno-belih fotografij, stari predmetov in pripovedi. Za začetek nas je obiskala etnologinja dr. Jasna Fakin Bajec, ki je otrokom predstavila svoj poklic in kako sama raziskuje po preteklosti, kaj jo zanima, s čim si pomaga ko raziskuje ipd. Otrokom je preko starih fotografij približala življenje nekoč (kako so ljudje živeli, oblačila, hiše), otroci so imeli možnost videti prav skozi oblačila razliko tudi med revnimi in bogatimi ljudmi. Spoznali so tudi delo ljudi včasih (pranje perila pri potoku, pasenje živine, delo na polju…). Otroke je spodbujala, da so s pomočjo povečevalnega stekla bili pozorni na manjše detajle ali posebnosti, ki so bile vidne na fotografijah. Za konec so skupaj sestavili tudi nekaj vprašanj, ki bi jih postavili kot raziskovalci starim ljudem (Kaj ste jedli?, Kje ste dobili igrače?, Ste imeli samo ene hlače oblečene in eno majico?, Kje ste spali? Ste imeli elektriko?).

Ta del vloge etnologa smo nato nadgradili še z ostalimi vprašanji, ki so se otrokom porodile ob ogledu različnih posnetkov o starih dejavnostih, črno-belih slovenskih filmih, ob spoznavanju in igri s starimi predmeti. Zapisana vprašanja so bila v pomoč staršem in otrokom, ki so med velikonočnimi prazniki, ko je bil vrtec ponovno zaprt, v svojem sorodstvu intervjuvali najstarejšega člana. Otroci so skupaj s starši uspeli izvesti zelo dobre intervjuje in pogovore ter vse to skrbno zapisati in dokumentirati, da smo si lahko potem v vrtcu skupaj ogledali. Otroci so tako iz prve roke slišali kako je bilo živeti brez elektrike, televizije in računalnika, kako je bilo hoditi v šolo, kako je bilo biti otrok v tistem času, kako so delali na kmetijah ipd.

  1. Spoznavanje z likovnimi in fotografskimi deli Vena Pilona

Ker zaradi prepovedi in omejitev nismo mogli na ogled Pilonovih del v galerijo, nam je direktorica Pilonove galerije Tina Ponebšek pripravila različna fotografska in slikarska dela Vena Pilona, ki je živel in ustvarjal v tistih črno-belih časih. Z otroki smo si jih ogledali v vrtcu in jih spodbudili k razmišljanju. Nadaljevali smo s pogovorom, kaj mislijo da je težje narediti sliko ali fotografijo? Ker so bili zelo različnih mnenj, smo jim predlagali, da postanemo mali umetniki tudi mi. In da kot Pilon eni slikajo na slikarskih stojalih, drugi pa fotografirajo. Otrokom je bila ideja všeč in so pokazali veliko zanimanje tako za delo s slikarskimi pripomočki kot fotoaparatom.

  1. Drugo srečanje in foto delavnica s Tadejem Bernikom – uprizarjanje fotografij Vena Pilona

Fotografiranje in postavitev tihožitji je bil kot uvod k drugemu srečanju s fotografom. Z otroki je namreč začel z uprizarjanjem Pilonovih fotografij in slik. Otrokom je bilo od vsega najbolj všeč to, da so se oblačili in imeli na voljo najrazličnejše materiale, ki so jih pri uprizarjanju lahko uporabili. Umetnik je otrokom tako dal popolno priložnost, da so se aktivno udeležili v celoten proces uprizarjanja.

Uprizarjanje fotografij Vena Pilona na terenu

Z otroki smo se odpravili najprej na ogled okolice vrtca, mesta, vasi v bližini vrtca ter iskali podobnosti nekih realnih zidov, hiš, okolico uporabljeno na fotografijah Vena Pilona. Večina otrok je hitro opazila podobnosti realnega okolja in okolja na fotografiji, tako da je bil ta del naloge hitro opravljen. Da smo v naslednjih dneh točno vedeli katero fotografijo bomo uprizorili nekje, so se otroci v izbranem okolju fotografirali skupaj s fotografijo v roki.

V naslednjih dneh pa je sledilo fotografiranje. V vrtcu smo si že pripravili pripomočke, oblačila in vse kar bomo potrebovali na terenu ter se nato odpravili ven. Otroci so nam pomagali z nošenjem vsega materiala in s tem razvijali občutek odgovornosti za nek predmet, oblačilo.

  Pri fotografiranju na prostem so otroci veliko bolj uživali kot pri fotografiranju v telovadnici, saj jim je bila naloga že domača in uporabljali smo pristno okolje. Vladalo je sproščeno vzdušje ter pozitivna energija. Otroci so radi nastopali, se oblačili v stara oblačila, ter počeli nekaj kar počnejo samo veliki »nosijo težko breme, pijejo »vino«, imajo kravate, delajo pomembna dela odraslih ipd.) Velikokrat smo se nasmejali tako mi kot mimoidoči, ki so z zanimanje opazovali naše fotografiranje.

S projektnim delom načrtujemo nadaljevati še v smeri uprizarjanja foto- zgodb po pripovedih starejših ljudi o življenju nekoč, ki so jih zapisali starši in otroci skupaj po intervjuvanju svojih najstarejših sorodnikov. Zgodbo bomo s fotografiranjem preselili še v stara avtentična okolja in s tovrstnimi konkretnimi dejavnostmi, ki jih bomo izvedli še v mesecu maju, otrokom ponudili največjo možno mero izkustvenega učenja.

vzgojiteljica Rdečih pik

Klavdija Mikuš